[ Pobierz całość w formacie PDF ]
BES
e
DA
BES
e
DA
GOSPOD HUDOURNIK
ELEKTRONSKA KNJIGA
Fran S. FinÏgar
Gospod
Hudournik
OMNIBUS

BES
e
DA
BES
e
DA
GOSPOD HUDOURNIK
Fran S. FinÏgar
GOSPOD HUDOURNIK
To izdajo pripravil
Franko Luin
franko@omnibus.se
ISBN 91-7301-458-3
beseda@omnibus.se
www.omnibus.se/beseda
2
 
 BES
e
DA
GOSPOD HUDOURNIK
H
udournik je ptica. Menda jo poznate? Saj zato ho-
dite v ‰olo, trgate hlaãe in knjige, si packate prste
s tinto, da se kaj nauãite. Kakor torej veste, je hudournik
posebna lastovica. Rada prebiva po gorah, gnezdi v ska-
lah, v zidovju poru‰enih gradov in po zvonikih. Nes-
konãno pridna ptica je. Ves boÏji dan lovi ÏuÏelke: hro-
‰ãe, metulje, muhe za svojo in za hrano mladiãev. Ta
lastovica Ïivo ãuti, kdaj se bliÏa nevihta in huda ura.
Tedaj prifrãi kar v jatah z gora na polje in lovi in lovi.
Ljudje jo imajo zaradi tega za znanilko hude ure in so ji
vzdeli ime hudournik.
Tisti Hudournik, ki ga jaz dobro poznam, pa ni ptiã,
ampak tiã. Njegovo po‰teno ime je France Kali‰nik. Pri-
leten in Ïe siv gospod je. Ni gladkega lica. Po ãelu se mu
vleãejo brazde, lice je zmrdano. Tak obraz pa ne zraste
od sla‰ãic in potic. Vsaka taka lepota (vi seveda poreãete
grdoba) se naredi od dela in skrbi. Torej ta stari moÏ si
je mislil: Vsa mladina ima poãitnice. In ‰e kako dolge!
Sam ãepim v mestu pri pisalni mizi, otroci in dijaki pa
frãe lepe poletne mesece po gorah in dolinah, da se kar
kadi za njimi. »Ne boste si samo vi ka‰e pihali,« si misli

BES
e
DA
GOSPOD HUDOURNIK
gospod Kali‰nik. Mahnejo ‰e on v gorenjske planine, si
poi‰ãe zaveten kotiãek in si zaãne tam tesati majhno
bajtico. »Tukajle bom tudi jaz poãival, se grel na soncu,
dihal planinski zrak, pil mleko in jedel Ïgance.« Reãeno,
storjeno. Toda kakor v Ïivljenju sploh, je imel smolo
tudi pri tesanju bajte. Kadar koli jo je urezal v planine,
na, vselej deÏ, ploha, grom. Kmetje v dolini so opazovali
moÏa, kako hodi s krivo palico in oprtnikom po stezi
proti planini. In za ãuda. Kadar koli se je prikazal, se je
kar hitro pooblaãilo, za Triglavom zagrmelo — in usu-
la se je ploha, da ne zlepa take. Zato so grabljevke ob
najlep‰em soncu, ãe so tega popotnika zagledale, hite-
le kar takoj zdevat seno v kopice in so kazale nanj: »Hiti-
mo! Hudournik gre.« In prijel se ga je ta pritikljaj, ãisto
po nedolÏnem, ko ubogi moÏ ni delal ne deÏja, ne gro-
ma, ne bliska. O tem moÏu vam bom povedal nekaj
zgodbic.
4
 
BES
e
DA
GOSPOD HUDOURNIK
Hudournikova mi‰ka
G
ospod Kali‰nik, s pritikljajem Hudournik, je svojo
koãico kljub temu, da ga je vsako pot napral deÏ,
vendarle dotesal.
»Hvala bogu,« si je moÏ oddahnil, ko je prviã zakuril
na svojem ognji‰ãu in sladko prespal prvo noã pod svojo
streho.
Toda na svetu vse mine. Tudi prve lepe poãitnice so
Hudourniku prehitro potekle in moral je nazaj v sluÏbo.
Vse je lepo pospravil po bajti. V majãkeni shrambi si je
spravil ‰e nekaj malega Ïivil, ãe‰ ta me poãakajo, ko
skoãim ‰e kako nedeljo semkaj. Vse je lepo zaprl in ‰e
enkrat prijel za kljuko, ãe je vrata zaklenil. »KriÏ boÏji,
vse je v redu. Bajtica moja, le mirno me poãakaj, kmalu
te obi‰ãem.«
In je ‰el.
Tedaj pa je pri‰la pod streho na ogledi stara, Ïe osive-
la mi‰ka. Vse je pretaknila, vsak kotiãek preiskala, v vse
‰pranje pokukala. »Izvrstno!« se je smejala in od‰la.
Drugi dan je pa pripeljala s seboj vso mi‰jo druÏino.
Presneto je nastal semenj pod mirno streho. Mi‰ke so se
podile, prevraãale kozolce, ‰krabale po deskah, da je

[ Pobierz całość w formacie PDF ]