[ Pobierz całość w formacie PDF ]
BES
e
DA
BES
e
DA
PTIâKI BREZ GNEZDA
ELEKTRONSKA KNJIGA
Fran Milãinski
Ptiãki
brez gnezda
OMNIBUS
1
BES
e
DA
BES
e
DA
PTIâKI BREZ GNEZDA
Fran Milãinski
PTIâKI BREZ GNEZDA
To izdajo pripravil
Franko Luin
franko@omnibus.se
ISBN 91-7301-047-2
beseda@omnibus.se
www.omnibus.se/beseda
2
BES
e
DA
PTIâKI BREZ GNEZDA
GOSPOD KOCMUR IN NJEGOVO GNEZDO
G
ospod Kocmur je bil slabe volje. Kaj ne bi bil! Îeno ima
in nepreskrbljeno deco in je pristne ljubljanske krvi,
mestni otrok in semkaj pristojen, pa naduti svet prav niã ne
upo‰teva vseh teh vrlin in se ne gane, da bi mu naklonil ta-
kim vrlinam primerno udobno Ïivljenje. Kaj ‰e! Danes je bil
na primer na magistratu in ondi prijel gospode, naj mu dajo
kako podporo: Ïeno ima in deco, Ïivi ne morejo v zemljo! Pa
so mu oãitali, da je mlad, zdrav in moãan — kakor da mu niti
tega ne privo‰ãijo! — in ga odpravili s poceni svetom, naj
dela. »Saj spadam pod mesto!« jim je pojasnil. — »Da,« so
mu odgovorili, »in sicer v tisti del mesta, kjer stoji prisilna
delavnica,« in so ga porinili pred duri — ‰krici salamenski,
jim bo Ïe pokazal! Delati, delati! Ali se brani dela? Le ne dobi
ga. Seveda, ãe slavni magistrat res misli, da bo prijel za
kramp, se moti — saj ni kmetavz. Sramota za Ljubljano, ãe bi
morali njeni otroci vihteti krampe! — Za kakega pisarni‰kega
sluga ne reãe, da ne bi ‰el, ali za hi‰nika, pa kaj, ko se jih to-
liko poganja za vsako tako sluÏbico. Kocmurju niti ne da srce,
da bi drugim reveÏem odjedal kruh! Zlasti, ko povsod vpra-
‰ujejo: »Kje si pa do zdaj bil, kaj si delal, pokaÏi spriãevala!«
Kakor da je pri‰el k spovedi! ·kandal!
Tako je premi‰ljal gospod Kocmur svojo kriviãno usodo,
mislil pa je zelo glasno in poleg tolkel s pestjo po mizi in z
nogo brcal v nedolÏni stol, ki je klavrno leÏal na tleh.
3
BES
e
DA
PTIâKI BREZ GNEZDA
Îena Reza je plaho pogledovala skoz okno in proti durim
in ga mirila. »Lepo te prosim, nikar ne razbijaj — ali bi rad,
da nas zopet poÏeno na cesto? Danes je petega, pa ‰e nisva
plaãala. âe nama Mici ne pomaga, ne vem, kaj bo. Vãeraj je
nemara dobila svojo plaão …«
»Ta ti bo pomagala!« se je zakrohotal moÏ; spretno je dvig-
nil z nogo stol, ga pogugal in tre‰ãil v duri. »Glavo dam, ãe je
sploh ‰e v sluÏbi! Bog ve, kje se spet potika! Lepo hãer ima‰!«
»Oba jo imava! — Sama ne morem vsemu kaj. Ves dan le-
tam za svojimi postreÏbami, da rijemo za silo naprej. Kdaj naj
gledam za dekletom? Vse je na mojih ramah. ·e tebe moram
oblaãiti — brez hlaã bi bil, ãe bi ti jih jaz ne kupila.«
»Tiho!« je zarjul gospod Kocmur, da se je streslo okno.
Îena je skomizgnila z rameni: »Kar ubij me, saj sem tako
le ‰e na pol Ïiva!«
»Za drugo res nisi … Ti, ki za vse skrbi‰ — dvanajst je ura,
kje je pa kosilo, kaj?«
»âakaj, Ïe fant prinese!«
»Tisto priberaãeno mine‰tro klo‰trsko! — Ali je meni tre-
ba tega? Lahko bi bil dobil Ïeno, táko z denarji, s pre-
moÏenjem, pa si mi obetala: Hi‰o bom imela in njivo in del
v Mestnem logu. PokaÏi no, kje ima‰ kaj!«
»Sam si kriv, da te oãe ne marajo.«
Kocmur je skrãil pesti in pokazal zobe, in kar je hotel po-
vedati, je bilo gotovo tehtno, pa je prav taãas potrkalo na
duri; duri so se poãasi odprle, odrivaje pred sabo stol, in vsto-
pil je hi‰ni gospodar, gospod Brtoncelj, suh, obrit, ãrno
obleãen moÏiãek; za njim se je pokazal hi‰ni hlapec Jaka, ki
je zaprl duri in pobral stol, potem pa si priãel trebiti nos v
znamenje, da ga nadaljnji dogodki ne zanimajo.
4
BES
e
DA
PTIâKI BREZ GNEZDA
Gospod Brtoncelj je pojasnil vzrok svojega prihoda: »Tako
razgrajanje … jej, jej, jej … tak vik! Snoãi, danes zopet … stran-
ke se pritoÏujejo … moja hi‰a tega ni vajena …«
»V svojem stanovanju sem jaz gospodar,« je oznaãil Koc-
mur svoje stali‰ãe. »·e pogovarjati se ne bi smel! Ta bi bila
lepa!«
»âlovek ima le predobro srce! Va‰a gospa — recimo ta
oseba — me je prosila in prosila … Saj sem rekel, raj‰i ne; bo-
lje prazno stanovanje, kakor take ljudi noter, pa me je le pre-
prosila … âlovek je predober! Danes je petega, pa ‰e niã de-
narja! In niã pohi‰tva … jej, jej, jej … ‰e postelje nimata — re-
cimo samo cunje na tleh. Oh, oh, Jaka, poglej no, ãe niso
tistale polena na‰a! In kaj sem hotel reãi — pri tej priãi denar
ali pa mi gresta ven! Jaka, kar pripravi se!«
»Gospod …« se je poniÏno oglasila Ïena.
Pa jo je prekinil gospod Kocmur, ki je pokazal, da je v res-
nici glava druÏini in kos varovati njene koristi v najteÏavnej-
‰em poloÏaju. »Kaaaj?« je zarohnel, »denar hoãete in ven bi
me radi vrgli? Ali mislite, da smo na Tur‰kem? âe vi ne po-
znate postav, pa jih poznam jaz. Ali je to sploh kako stano-
vanje, kaj? Poglejte no zid, kako je moker, kar teãe po njem,
okno se zapira, da lahko prst vtaknete v ‰pranjo, pod je gnil
— in za to hoãete denar? Na katerem koncu pa imate glavo?
Vi boste plaãali meni, ne jaz vam, vi meni za ‰kodo in za
zdravje! Revmatizem sem nalezel v tej luknji, v toplice bom
moral — pa ne na svoje stro‰ke, brez skrbi! In le poskusite me
vreãi ven, boste videli, kaj je motena posest — poznam posta-
vo. Pa se pravdajva; mene pravda niã ne stane, ker niã ni-
mam, vas pa bo, ãe jo zgubite ali dobite.«
5
[ Pobierz całość w formacie PDF ]